SVETA KLARA ASIŠKA

– soustanoviteljica Reda ubogih sester



Red ubogih sester sta ustanovila sveti Frančišek in sveta Klara Asiška.

 

Sveta Klara (1193/94 – 1253) se je rodila v Assisiju bogatemu plemiču Favaroneju d´Offreduccio in materi Hortulani, ki je vzgajala svoje tri hčerke v trdni veri, plemenitosti in ljubezni do ubogih. Osemnajstletna se je po Frančiškovem zgledu leta 1212 odpovedala bogastvu in svetnemu blišču ter se povsem posvetila Bogu. Kmalu so se ji pridružile mlajša sestra Neža in druge prijateljice – in pri Svetem Damijanu je nastala redovna skupnost. Klara in njene sestre so živele v strogi klavzuri in skritosti preprosto, globoko bogomiselno življenje v najvišjem uboštvu ter sestrinski ljubezni in edinosti.

Vse Klarino življenje je bilo zahvala, daritev in hvalnica troedinemu Bogu. Zvesto pokorna Božjim navdihom je v sebi utelesila izredne človeške in evangeljske vrednote v ubrani in zreli skladnosti milosti in narave. S pristno in globoko ljubeznijo do Kristusa in Njegove Matere Marije je junaško premagovala vse ovire. Modro razsodna in neomajno trdna je veselo in mirno hodila po svoji poti. Njen zgled je privabil mnogo deklet na isto pot. Bila jim je dekla, mati in vzornica. Zaprta v majhen samostan je – s svojo molitvijo in žrtvijo – objemala vesoljno Cerkev.

Klara je bila prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo – ki predpisuje strogo uboštvo – in si izbojevala njegovo potrditev od papeža Inocenca IV.; potrdil ga je dva dni pred njeno smrtjo, 9.avgusta 1253.

Poleg Vodila so se nam ohranili tudi njena Oporoka, Blagoslov in pet pisem, od katerih je štiri pisala sv. Neži Praški.

Red se je hitro širil po Evropi; danes živi po vsem svetu okoli 12. 000 sester klaris v približno 900 samostanih. Sveta Klara še vedno privlači mnoge, saj žari kot čudovit vzor žene, ki presega vse čase.

Zares je srečna tista,
ki se z vsemi čustvi srca
oklepa Njega,
čigar lepoto
nenehoma občudujejo
vsi blaženi zbori nebes,
čigar ljubezen prepaja s srečo
in zrenje nanj osvežuje,
čigar dobrotljivost nasičuje,
čigar sladkost napolnjuje
in spomin nanj
prijazno razsvetljuje,
ob čigar vonju vstajajo mrtvi
in blaženo zrenje vanj
neizrekljivo osrečuje
vse prebivalce
nebeškega Jeruzalema.

Sv. Klara Asiška

Cerkev zelo ceni sveto Klaro in njen red. Papež Aleksander IV. je ob njeni kanonizaciji leta 1255 zapisal: »Ta luč je bila zaprta v skritosti samostanskega življenja, navzven pa je izžarevala bleščeč sijaj; zbirala se je v majhnem samostanu, navzven pa se je razširjala prostrano po vsem svetu. Ko je v popolni odmaknjenosti svoje celice lomila alabastrno posodo svojega telesa, je z dišavami svoje svetosti napolnjevala vso Cerkev.

Bila je visoko drevo, dvigajoče se k nebu, ki je na njivi Cerkve rodilo sladke sadove redovništva…, bila je sijajen svetilnik svetosti, ki se živahno blešči ob Gospodovem tabernaklju; k njegovi močni svetlobi bodo prihitele tiste, ki jih je Gospod pritegnil in še vedno prihajajo mnoge, da ob tej luči prižgejo svoje svetilke … Kako živa je moč te luči in kako močna je svetloba tega čistega vira!« (Bula o kanonizaciji sv. Klare).